I.2.3 Poglavitne rešitve

Po predlogu zakona se izmed storitev, ki jih je prepovedano opravljati za osebe, ki nimajo koncesije Vlade RS za prirejanje iger na srečo, črta »omogočanje dostopa do spletnih strani oziroma drugih telekomunikacijskih povezav, preko katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo«, ker iz besedila ni povsem jasno, da se nanaša le na tiste ponudnike storitev informacijske družbe, ki opravljajo storitve (storitev je naročeno delo, ki se opravi za koga, navadno za plačilo), torej so v pogodbenem odnosu z osebami, ki prirejajo igre na srečo brez koncesije Vlade RS.

Po predlogu zakona sme le sodišče ponudniku storitev informacijske družbe odrediti omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo igre na srečo brez koncesije Vlade RS. S tem je zagotovljena pravna varnost ponudnikov storitev informacijske družbe in upoštevano načelo sorazmernosti. Predlog sodišču lahko posreduje tudi pristojni nadzorni organ. Takšna ureditev je povzeta po Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (Uradni list RS, št. 96/09 – uradno prečiščeno besedilo), ki sicer dejavnost iger na srečo izključuje iz uporabe zakona.

Tak razvoj je seveda pozitiven, sploh ker se bo zakon spremenil brez skrajnih mehanizmov, kot so ustavna presoja ali referendum. Ne gre pa pozabiti, da je še pred nedavnim Urad RS za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (Unpis) vseeno izdal več odločb slovenskim ponudnikom za blokado spletnih mest. Slovenski ponudniki so odreagirali s skupno izjavo za javnost, pritožbami in pozivom k odpravi odločb. Direktor Unpisa, Boris Kovačič je ob tem za Finance izjavil:

Verjamem, da smo (ponudnike interneta, op. a.) jih z ukrepom presenetili. Očitno na to niso bili pripravljeni. Toda njihovo dejanje pomeni, da podpirajo kaznivo dejanje. Drugega ne morem reči, zato jim bomo izdali plačilne naloge oziroma druge ustrezne ukrepe.

• Boris Kovačič, direktor Unpisa v članku “Unpis: Če ne bodo ubogali, jih bomo pa kaznovali“, Finance, 6. 4. 2010

Konec dober, vse dobro?

“Nadaljujemo s prekinjeno 28. točko dnevnega reda, to je s ponovnim odločanjem o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo.
Zakon bo pri ponovnem odločanju sprejet, če bo zanj glasovala večina vseh poslank in poslancev Državnega zbora, to je 46 ali več.
…
Prehajamo na odločanje o navedenem zakonu. glasujemo. Glasovanje teče. Navzočih je 75 poslank in poslancev, za je glasovalo 47, proti 21.
(Za je glasovalo 47.) (Proti 21.)
Zakon je sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.“

Tako so na včerajšnji, 13. seji poslanci Državnega zbora s 47 glasovi za in 21 proti sprejeli Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o igrah na srečo, o katerem smo že pisali.

Kot je bilo že zapisano, je zakon precej problematičen, saj uvaja cenzuro spletnih strani, česar pa se poslanske razprave skoraj niso dotikale. Tako so poslanci zanemarili dejstvo, da blokiranje ni smiselno, saj ga je mogoče dokaj enostavno zaobiti. Prav tako so poslanci skoraj povsem spregledali, da gre pri blokiranju za težke in izjemne ukrepe, ki so povezani z omejevanjem svobode interneta in s tem tudi svobode izražanja. Vprašanje, ki se zastavlja je, ali bi taki ukrepi smeli biti le v pristojnosti sodišč, ali pa tudi vladnih uradov.

Predvsem pa gre pri vsem skupaj za vprašanje ali si cenzure spleta kot družba sploh želimo. Ali se kot družba nagibamo k bolj odprtemu pristopu do svobode na internetu ali pa se želimo postaviti ob bok Kitajski, Iranu in drugim nedemokratičnim državam, kjer v imenu zaščite javnosti vladni uradi izvajajo obsežno cenzuro interneta.

Zlasti slednje je prvovrstno politično vprašanje na katerega bi morali odgovoriti poslanci v Državnem zboru, pa se ga z izjemo dveh poslancev ni nihče dotaknil. Upravičeno se zastavlja vprašanje ali slovenska politika dileme sodobne informacijske družbe razume in ali je izzivom, ki jih le-ta prinaša sploh dorasla.